Predstavljaj si Boga, ki sedi sam za mizo v razkošni restavraciji. Nasproti njega je prazen stol, namenjen tebi. Minute minevajo, on pa se sprašuje, zakaj se nisi odzval vabilu. Pokuka skozi vrata in zasliši hrup, ki prihaja s parkirišča za stavbo. Prepozna tvoj glas in mu sledi, dokler ne pride do … smetnjaka.
Kliče te, a nisi prepričan, ali bi se odzval njegovemu povabilu.
Verjamem, da bi raje ostal na varnem v smetnjaku, skrit pred Bogom, zunanjim svetom in trpljenjem … Bog pa tega ne želi. Zato med nas pošilja ljudi, ki nas z drobnimi koraki počasi vlečejo iz smetnjaka, ki ga imenujemo življenje. Eden izmed teh ljudi je bil in še vedno je tudi škof Metod.
Dragi gospod škof!
Poslovili ste se iz našega dijaškega doma in odšli v večno življenje. Hvala za vse, kar ste storili za nas. Vedno veseli in polni optimizma ste nas pozdravljali po hodnikih in nam vlivali mladostno energijo in voljo, ko ju sami nismo več imeli. Vsak »dobro jutro«, spodbudna beseda in klic po imenu so nas vodili skozi dneve, leta … vse do danes. Brez vas danes mi ne bi bili tukaj. Iz kamna, ki so ga zidarji zavrgli, je nastal vogelni kamen Škofijske gimnazije Vipava in nastalo je središče mladih vernih dijakov. Hvala, ker ste z nami delili svoje izkušnje in nam pokazali, kakšna sta iskrena ljubezen in zaupanje v Jezusa.
Gospod Metod, v molitvi se spominjamo vas in vašega življenjskega dela. Vas pa prosimo, da se pri Nebeškem Očetu spomnite tudi na nas, vaše sostanovalce v dijaškem domu. Upamo, da na našo gimnazijo in dijaški dom gledate s ponosom, mi pa vam obljubljamo, da bomo vaše geslo »Vate zaupam!« ohranili v srcih tudi, ko ne bomo več v domu. In ko nas boste opazili iz nebes, nam le pomahajte, mi vam bomo z veseljem pomahali nazaj.
Hvaležni smo, da smo vas spoznali!
Počivajte v miru!
»Domovci« Dijaškega doma Škofijske gimnazije Vipava
