Kljub nenavadnemu letu, ko je naše zadnje mesece zaznamoval virus in prilagoditve, smo se tudi v dijaškem domu poslovili od letošnjih maturantov…
23.6. popoldne, preden so z nostalgijo odšli še zadnji maturantje, smo se dobili na slovesni zaključni večerji… kot vsako leto, a vendar malce drugače… Vsako leto se namreč družimo vzgojitelji, kaplan in maturantje v mesecu maju, preden se začne matura, letos pa je bil to res zadnji dan…zadnjič so odšli iz stavbe, ki je bila štiri leta njihov dom, njihov pristan – v dobrem in slabem…
Prav zato, je bilo slovo polno čustev, veselja, smeha, obujanja spominov… ob izbrano pripravljeni mizi in res dobri hrani…
Posebej so nas letos ganile in nas tudi opogumile za naše delo z mladimi, besede, s katerimi so se poslovili letošnji domski maturantje. Misli je strnila dijakinja Klara Kavčič… vprašala nas je, kako zmoremo, kako vedno najdemo pravo besedo zanje, tolažbo, pot… Zahvalila se nam je za oporo na njihovi poti odraščanja. Na tej njihovi viharni plovbi nas je vzgojitelje in domskega kaplana opisala kot zemljevid, kompas, ladjo, utrinek in zvezdo severnico… vsi kot poseben in pomemben delček njihove poti, ki vendar sestavlja celoto…
Hvala vam dragi maturantje… prav zaradi vas in takšnih trenutkov se zavedamo, da je vredno vztrajati in vzgajati z besedami za srce.
Vaši vzgojitelji
