Naš letošnji adventni venček je malce neobičajen, drugačen. Bistveno sporočilo, ki ga želi posredovati je, da Bog najdeva prostor in prihaja med nas takšne, kakršni smo.
Venček (ki ni venec) stoji na podstavku, ki je oblečen v dnevni časopis. Ta predstavlja našo resničnost, naš vsakdanjik. Tu najdemo vse: od športa, politike, kulture, korupcije, črne kronike, znanstvenih dosežkov …
V ta vsakdanjik smo postavljeni mi. Vsak od nas v tem svetu, tem prostoru in tem času gradi stavbo svojega življenja. Nekateri šele začenjamo z gradnjo, drugi so že precej zgradili. Simbol te naše zgradbe so opeke, ki so postavljene v tlak in zidove stavbe našega življenja (ta je še v delu). Na tlaku opek so majhne čajne lučke, ki jih dijaki prižigajo in s tem izražajo svojo prošnjo ali hvaležnost Bogu. Te lučke so naše življenje – so izraz tistega našega najbolj notranjega hrepenenja; našega srca.
K tem lučkam in po stavbi našega življenja (opekah) se polagoma spuščajo štiri adventne sveče. Od najvišje k najnižji. Simbolizirajo željo Boga, biti blizu nam; prihajati vedno bližje v naše življenje. To je bil prvi advent, to je advent danes in to bo nekoč veliki advent, ko bomo stopili pred Boga.
V ozadju venčka (na oknu naše kapele) stoji napis: …ne boj se vzeti k sebi… . Gre za del stavka, ki ga angel izreče Jožefu: Jožef, ne boj se vzeti k sebi Marije, zakaj spočela…
Mi se bomo skozi tri adventne srede zaustavili pri teh besedah in jim dodali še tri nove: ..ne boj se sprejeti sebe, drugega, Boga.
(Ivan Likar, domski kaplan)
